Merkur trgovina

Išči...

Category Navigation:

    • Rastline

      Brez rastlin življenje na Zemlji ne bi bilo mogoče. So edini organizmi, ki so sposobni s fotosintezo neposredno izkoriščati sončno energijo. Vplivajo na boljše počutje, čistijo zrak in poskrbijo za večjo vlažnost v zraku.

       

      Ljudje in živali so odvisni od tega, da ogljikove hidrate (sladkor, škrob in celuloza), ki jih tvorijo rastline, zaužijejo s hrano. Poleg tega potrebujejo za dihanje kisik, ki ga proizvajajo prav rastline.

      Shematski prikaz fotosinteze

      Zgradba rastlin

       

      Semenovke so si po osnovni zgradbi zelo podobne: sestavljene so iz korenin, stebla, listov, cvetov in sadež ev. Seveda so lahko vsi ti rastlinski deli zelo različ ni: primerjajmo liste iglavcev in listavcev ali cvetove vrtnic z borovimi cvetovi. Vendar ti deli pri rasti in razmnoževanju vedno prevzamejo enako vlogo.

      Korenine: z njimi se rastline pritrjujejo v tla, lasne koreninice pa oskrbujejo rastlino z vodo in s hranilnimi snovmi. Pri večini rastlin korenine prehajajo v življenjsko združbo (mikorizo) z glivicami in z njimi izmenjujejo presnovne produkte.

      Steblo je lahko debelejše, olesenelo deblo, zelnato steblo ali tanka slamica. Nosi vse nadzemne rastlinske dele in rastlini daje trdnost. S pomoč jo svojih prevodnih kanalov skrbi za prenos vode in hranilnih snovi iz podzemnih korenin v liste in poganjke. Pri tem hitrost prenosa niha med 1 m/h pri iglavcih do 100 m/h pri lianah.

      List: V zelenih listih poteka fotosinteza (glej Namigi & triki ter sliko). Praviloma imajo na spodnji in zgornji strani zaščitno plast (kutikulo) proti izhlapevanju vode. Pod kožo (epidermisom) ležijo plasti celic s klorofilnimi zrnci (kloroplasti) s klorofilom, učinkovitim barvilom pri fotosintezi. Zlasti na spodnji strani listov so številne režaste odprtine (stomate), ki služijo izmenjavi plinov.

      Cvet je cilj vrtnarskega gojenja in je lahko mnogovrsten (glej tabelo spodaj). Praviloma je sestavljen iz naslednjih delov: zelenih čašnih listov, pisanih cvetnih ali venčnih listov, prašnikov, brazde, pestiča, plodnice s semensko zasnovo. Večina rastlin je dvospolnih, pogosto so samooplodne. Obstajajo pa tudi enodomne rastline, pri katerih so moški in ženski cvetovi ločeni na eni rastlini, ter dvodomne rastline s samo moškimi oziroma ženskimi cvetovi.

      Sadež je rezultat uspešne oploditve in vsebuje seme, ki mora poskrbeti za razširjenost. Pogosto vrtnarji takoj potrgajo odcvetele cvetove, da preprečijo za rastlino naporen postopek tvorbe semena.

      Dejavniki rasti

       

      Dejavniki rasti so svetloba, toplota, voda, ogljikov dioksid, kisik in mineralne snovi. Pomembno je, da so vedno v pravem razmerju in ustrezno odmerjeni. Pomanjkanje ali presežek lahko privede do motenj v rasti in celo do odmrtja rastline. Rastline imajo glede na izvor povsem različne potrebe. Puščavske rastline, kakršne so kakteje, potrebujejo veliko manj vode kot rastline, ki izvirajo iz vlažnih deževnih gozdov, zahvaljujoč svojim organom za shranjevanje hranilnih snovi. Svetloba: Sončna svetloba je odločilen vir energije za proces fotosinteze. Svetloba ima pomembno vlogo tudi pri kaljenju in tvorbi cvetov: obstajajo semena, ki kalijo na svetlobi, in semena, ki kalijo v temi, rastline, ki cvetijo ob kratkih dnevih, in rastline, ki cvetijo ob dolgih dnevih; veliko se jih vede tudi nevtralno.

       

      • Pomanjkanje svetlobe povzroči obledelost rastlin, mehko, za bolezni dovzetno tkivo in dolga, tanka stebla, ki nimajo zadostne trdnosti.
      • Vrtnarji ta postopek imenujejo "etioliranje".Čezmerna svetloba lahko nasprotno povzroči celo sončne opekline. Rastline na suhih in vročih območjih ali na s svetlobo intenzivno obsijanih hribovskih območ jih so pred močnim obsevanjem in izparevanjem zavarovane s trni, z dlačicami ali grobimi zaščitnimi plastmi.

       

       

      Temperatura: Za potek presnovnih procesov v rastlini ne sme biti temperatura ne prenizka ne previsoka. Tako visoka vročina kot hlad lahko povzročita poškodbe.

      • Če je rastlinam prevroče, se "potijo"; tako lahko do določene mere z izhlapevanjem same poskrbijo za ohladitev.
      • V hladenjših dneh imajo nekatere rastline sposobnost, da se zavarujejo: rododendron npr. zvije liste.



      Zrak: Rastline potrebujejo za življenje ogljikov dioksid in kisik, ki sta v zraku. Dobijo ju s koreninami iz zraka v tleh, iz atmosfere pa z zelenimi listi. Ogljikov dioksid potrebujejo za fotosintezo. Celotno zemeljsko rastlinstvo na leto predela 5 do 10 % atmosferskega ogljikovega dioksida. Ponoči, ko ne more potekati fotosinteza, porabljajo rastline kisik za različne presnovne procese.

      Voda: Rastline jo pretežno črpajo iz tal. Sestavljene so namreč iz 75-90 % vode. To daje slutiti, kako pomemben je ta element. Življenjski procesi v rastlinah so odvisni od stopnje nabreklosti (napetosti rastlin) - popolna izguba vode je zanje smrtna. Poleg tega se rastline s pomočjo izhlapevanja vode hladijo. Voda je tudi topilo za soli in pline ter transportno sredstvo za hranilne snovi in vse presnovne produkte. Vodik, pridobljen med fotosintezo z odcepitvijo iz vode, je tudi gradnik številnih organskih snovi.

      Hranilne snovi vsrkavajo rastline večinoma s koreninami. Delijo se na glavne hranilne snovi in elemente v sledeh. Ta delitev ni odvisna od pomena teh snovi za rastline, temveč od potrebne količine.

      • Med glavne hranilne snovi sodijo dušik (N), fosfor (P), kalij (K), magnezij (Mg), kalcij (Ca).

      • Elementi v sledeh so: žveplo (S), železo (Fe), mangan (Mn), cink (Zn), baker (Cu), klor (Cl), bor (B) in molibden (Mo). Poleg teh so še nekateri tako imenovani "koristni elementi", ki pospešujejo rast, a niso življenjsko pomembni. Sem sodijo natrij (Na), aluminij (Al), silicij (Si) in kobalt (Co).

       

      Dušik je pri naštevanju hranilnih elementov naveden vedno na prvem mestu, saj ga v večini tal ni dovolj oziroma ga rastline ne morejo izkoristiti. Zato ga moramo precej dodajati. Poleg tega je dušik element, ki se najlažje izpere v globlje plasti tal in obremenjuje podtalnico. V nasprotju s fosforjem, kalijem in kalcijem se dušik ne sprošča pri procesih preperevanja, ampak pri trohnenju rastlinskih delov in živalskih ostankov. Drobna živa bitja in mikroorganizmi so soudeleženi pri delovanju tega naravnega "krogotoka dušika".

      ABC cvetenja

       

      Oblike cvetov: Teh je veliko. Nevrstnato in simetrično zgradbo cveta imajo na primer vrtnice (vrste Rosa) z vencem na skoraj enako oblikovanih venčnih listih. Tudi cvetovi marjetic (vrste Leucantheum) kažejo na prvi pogled podobno zgradbo. Pri natančnejšem ogledu pa ugotovimo, da je cvetna glavica sestavljena iz veliko posameznih cvetov. Marjetice namreč sodijo med tako imenovane košarice in v rumenem krogu se gnetejo drobni cevasti cvetovi. Tudi beli listi na robu so posamezni jezičasti cvetovi. Povsem drugačno obliko cvetov imajo metuljnice (na primer grašica, Lathyrus odoratus). Sestavljeni so iz pokončnega jadra, dveh stranskih kril in notranjih ladjic. Ustnati cvetovi, npr. pri žajblju (vrste Salvia), tvorijo očitno zgornjo in spodnjo ustnico. Obe lahko zrasteta tudi v žrelni cvet, ki ima pogosto še ostrogo, kot pri petelinčku (Corydalis cava).


      Socvetja: Z njimi opisujemo različne možnosti razporeditve več cvetov na enem peclju: košarice smo že omenili. Poleg njih so še kobuli (primule, vrste Primula), betiči (velikonočni lučnik, Verbascum densiflorum), klasi (lisičji rep, Amaranthus caudatus), grozdi (lupine, hibridi Lupinus) in lati (vrtne kresnice, vrste Astilbe).